Pediatrična otorinolaringologija
Gorenjski Glas, Suzana P. Kovačič, junij 2017
Matej Svetec, dr. med., je specialist otorinolaringologije in v ambulanti GroMed v Kranju obravnava tudi naše najmlajše, ki v času odraščanja predstavljajo specifično populacijo ORL-bolnikov. Z njim smo se pogovarjali o pediatrični otorinolaringologiji (ORL).
Kaj za vas pomeni pojem pediatrične ORL in kako je s to stroko pri nas?
“Široko gledano otorinolaringolog obravnava bolnike s težavami v predelu glave in vratu (izjema so težave v predelu oči, ustne votline ali možganov, ki jih zdravi oftalmolog, stomatolog ali nevrolog). K nam se po pomoč zatekajo tudi starši z dojenčki, predšolski in osnovnošolski otroci, ki imajo težave v predelu ušes, nosu, ust, žrela, grla in vratu, in takrat govorimo o pediatrični ORL. To je specifično področje našega delovanja, saj imamo opravka z zdravstvenimi težavami pri odraščajočem organizmu. Prva leta posameznikovega življenja je obdobje intenzivnega spreminjanja organskih struktur obraza in vratu tako po obliki kot po funkciji, dodatno pa gre še za sočasno zorenje imunskega sistema. Pojavljajo se lahko značilna pediatrična ORL-obolenja in vse naštete dejavnike je treba upoštevati pri obravnavi ali zdravljenju otrok. Kar zadeva slovenske razmere, pediatrična ORL-dejavnost ni ločena od odrasle, izjema je le ločen in moderno opremljen pediatrični ORL-oddelek na ORL-kliniki v Ljubljani.”
Večkrat na napotnicah preberemo, da je nekdo napoten k otologu, rinologu, laringologu …
Lahko na kratko pojasnite razliko med temi pojmi, saj vsi obsegajo področje ORL.
“Na napotnici pogosto zasledimo enega od omenjenih izrazov, v tem kontekstu gre za historično poimenovanje otorinolaringologa (nekoč naše področje ni predstavljalo celote, pa so nas poimenovali kar glede na oboleli organ napotenega bolnika). Drugače pa vsi ti izrazi znotraj ORL pomenijo specialista, ki svoje splošno ORL-znanje zelo intenzivno poglablja na področju specifičnega zdravljena bolezni v predelu ušes (otolog), nosu (rinolog), žrela in grla ter vratu (laringolog). Tem specialistom so se v kasnejši ORL-zgodovini pridružili še tisti, ki se ukvarjajo z naglušnostjo in rehabilitacijo sluha ter motnjami ravnotežja (avdiologi), in tisti, ki se ukvarjajo z glasovnimi motnjami (foniatri). Vsi omenjeni se v določenem obsegu ukvarjajo tudi z obolelimi otroci in predstavljajo pomemben mozaik v pediatrični ORL. Slovenska zdravstvena mreža premore le en pravi pediatrični ORL-center na ORL-kliniki v Ljubljani, tako je v oddaljenih perifernih regijah edino smiselno otroke s težavami v predelu glave in vratu napotiti k najbližjemu otorinolaringologu.”
Katere so najpogostejše pediatrične obravnave na področju ORL?
“Same otroške bolezni je v osnovi najbolje prepustiti pediatrom, ki so za njihovo odkrivanje in zdravljenje najbolj kompetentni. Seveda pa so pediatri zaradi narave bolezni občasno primorani sodelovati z drugimi specialisti, včasih je bilo pomanjkanje izkušenj redko razlog za napotitev na ORL, sedaj je tega več predvsem zaradi defenzivne medicine in pojava strahu pred poslabšanjem zdravja zaradi neustreznega zdravljenja. Še vedno pa je poglavitni razlog za napotitev na ORL poslabšanje zdravstvenega stanja, ki ga pediater ne more razrešiti predvsem zaradi pomanjkanja vseh potrebnih tehničnih pripomočkov, brez katerih je onemogočena usmerjena diagnostika in posledično specifično zdravljenje. V vseh teh okoliščinah je pravi trenutek za napotitev na ORL. V vsaj 95 odstotkih primerov je vzrok za prihod otroka v mojo ORL-ambulanto slabši sluh, bolečina ali izcedek iz ušes, pogosta vnetja ušes, težko dihanja skozi nos in izcedek iz nosu ter smrčanje ponoči, pogoste angine, motnje v razvoju govora, hripavost, zatrdline na vratu. Naštevanje težav je enostavno, prepoznati organsko obolenje ali odkriti funkcionalno motnjo pa je lahko včasih pravi podvig in tu so pomembne izkušnje specialistov ORL.”
Kako pri dojenčku starš posumi, da ima otrok lahko zdravstvene težave na področju ORL?
Kdaj je pravi čas za obisk pediatra ali ambulante nujne medicinske pomoči?
“Vsem nam je jasno, da dojenček ali otrok v prelingvalni fazi ne more govoriti in opisati svojih težav. Lahko nam jih le pokaže z določenimi gestami in mi jih moramo prepoznati. Na zdravstvene težave dojenčka v ORL-področju lahko posumimo ob spremembi razpoloženja (pretirano umirjeni ali razdražljivi), prijemanju za ušesa, izcedku iz ušes, dolgotrajnem izcedku iz nosu, zavračanju uživanja tekočine ali hrane (tudi tistih živil, ki jih je do sedaj rad užival), lajajočem kašlju ali hripavosti … Tem opozorilnim znakom se lahko včasih pridružijo še vročina ali mrzlica, izpuščaji na koži … Pogosto je težko ujeti ravno pravi čas ali optimalni trenutek za obisk pediatra ali ambulante nujne medicinske pomoči, saj viroza lahko traja sedem do deset dni in zaradi tega se načeloma ne hodi k zdravniku (terapija je uživanje dovolj tekočine in mirovanje v domačem okolju ter po potrebi sirup/svečka za zbijanje vročine nad 38,5 st. C ali lajšanje bolečine). Po drugi strani pa so prej omenjene otrokove geste lahko signal za bolezensko dogajanje v področju ORL, in ko higienski ukrepi, uživanje dovolj tekočine ter analgetični sirup/svečka ne pomaga v prvih dveh dneh, je treba obiskati zdravnika. Previdni moramo biti v primeru neobvladljive visoke vročine ali neutolažljivega joka kljub uporabi analgetičnega sirupa/svečke, težkega dihanja, zavračanja tekočine (pri hrani smo lahko bolj strpni), pojava izcedka iz ušes. Takrat ni pametno malega otroka puščati doma več kot en dan.”
Kakšna je možnost zdravljenja najpogostejših pediatričnih ORL-težav?
“Glede na obolenje so možnosti različne, veliko količino ušesnega masla odstranimo z izsesavanjem in pri tem staršem odsvetujemo porivanje ušesnega masla z vatiranimi palčkami globlje v sluhovod, vnetje sluhovodov zahteva čuvanje ušes pred vodo in aplikacijo antibiotičnih kapljic v sluhovod ter včasih tudi toaleto ušes pri specialistu ORL. Akutno vnetje srednjih ušes se zdravi lokalno z aplikacijo fiziološke raztopine in dekongestiva skozi nos ter po potrebi sistemsko (analgetiku se le po presoji zdravnika lahko doda antibiotik). Kronično izlivno vnetje srednjega ušesa kot najpogostejši razlog za napotitev otrok k specialistu ORL zaradi slabšega sluha je pogosto posledica neprehodnosti povezave med žrelom in srednjim ušesom ob povečani žrelnici in se zdravi z lokalno terapijo skozi nos, v primeru neuspeha pa se razmišlja o operaciji (odstranitev žrelnice in morda tudi vstavitev cevčic v bobnič, kar omogoči takojšnje zračenje ušes in boljši sluh). Povečana žrelnica in mandlji so najpogostejši vzrok, da otrok predvsem ponoči diha na usta in smrči (pred odločitvijo glede terapije pa je treba izključiti anatomske variacije v nosu in predvsem alergijsko vnetje zadebeljene nosne sluznice kot vzrok za oteženo dihanje skozi nos, saj v slednjem primeru odstranitev normalne žrelnice ni utemeljena). Angine zdravimo z analgetiki (virusne) in po presoji zdravnika lahko dodamo še antibiotik (bakterijske). Če so angine pogoste (okoli 4-krat letno) ali so vnetja mandljev huda (več antibiotikov en za drugim) ali mandlji zaradi svoje velikosti otežujejo dihanje in povzročajo smrčanje ponoči ter onemogočajo normalno požiranje, razmišljamo o odstranitvi mandljev. Nenadno hripavost pri otroku ob prehladu zdravimo s hladnimi inhalacijami in ob alergiji glede na oceno stanja pri zdravniku tako z inhalacijami kot z zdravili za alergijo, kronično hripavost pri otroku pa zdravimo pri specialistu ORL. V primeru napotitve k specialistu ORL je najpomembnejše prisluhniti navodilom zdravnika in dosledno upoštevati zapis na izvidu. Težko je otroka doma zdraviti, če se obsežna navodila samo enkrat preberejo in nato skrijejo v zdravstveni karton pri pediatru – originalni izvidi naj bodo zato doma pri starših, v pediatrovem arhivu pa kopije.”